V prispevkih na temo vpliva epidemije novega koronavirusa na delo RD smo spoznali, da je prizadela vse RD in jim povzročila kar nekaj težav. Le-te so se pojavile tudi pri članih, katerih matična RD je v drugi občini; marsikje so člani iz povsem drugega konca Slovenije in tudi tujine. Najbolj so bile prizadete RD, ki so v prejšnjih letih vlagale veliko naporov in sredstev v promocijo ribolovnega turizma v tujini in so tudi uspele k nam pripeljati veliko ribiških gostov ne le iz Evrope, ampak iz vsega sveta. Manj so bile prizadete RD, kjer je večina članov iz občine, kjer je sedež RD, in imajo večino ribolovnih turistov iz Slovenije. Ne  smemo pozabiti, da ima ribolovni turizem velik učinek na številne druge panoge, saj v njih nemalokrat na račun ribiških turistov zaslužijo več kot RD s prodajo ribolovnih dovolilnic.

Kot kaže, se položaj v prvi polovici leta 2021 žal še ne bo stabiliziral. Ribolovni turizem je v svetu zelo dinamičen del turizma in ribiči smo kategorija gostov, ki smo med najbolj zaželenimi. V tem trenutku je ribolovni turizem skoraj povsem zastal tudi drugod po svetu, ne le pri nas. Te dni smo se pogovarjali z Herlejem Hamonom, enim najbolj priznanih piscev za muharske revije v Franciji in Belgiji ter priznanim ribiškim vodnikom, ki je napisal kar nekaj zelo odmevnih prispevkov o muharjenju v Sloveniji. Letos je nameraval Slovenijo obiskati za muharjenje sulcev. Povedal je, da je imel letos zaradi epidemije v celoti stornirane vse dogovorjene aranžmaje,  čeprav je imel tako rekoč razprodano vso sezono!

Olajšanje je za ribiške družine novica, da je država ugodila vlogi RZS in RD oprostila plačila drugega dela koncesije za leto 2020. Ob tem menimo, da bi bilo nujno, da RD takoj začno z aktivnostmi, ki so potrebne, da se ob umiritvi razmer tuji gosti lahko čim enostavneje in čim prej vrnejo v naše revirje. Prav tako RD pričakujejo od RZS, da s svojimi promocijskimi aktivnostmi RD pomaga v čim večji meri.

Izkušnje RD Bohinj

Kriza, povezana z epidemijo koronavirusa, je zelo vplivala tudi na poslovanje Ribiške družine Bohinj. Le-ta gospodari z Bohinjskim jezerom, odsekom Save Bohinjke, Mostnico in nekaterimi gojitvenimi potoki. O spopadanju s trenutnimi izzivi smo se pogovarjali z Markom Krajncem, predsednikom RD, ki je poleg aktivnega udejstvovanja v slovenskem sladkovodnem ribištu tudi odličen poznavalec turizma na Bohinjskem.

Bohinjski ribiči, ki smo jih nekoliko podrobneje spoznali v zanimivem predstavitvenem sestavku v prejšnji številki Ribiča, gospodarijo z bohinjskim ribiškim okolišem, ki obsega Bohinjsko jezero, naše največje jezero ledeniškega nastanka, odsek Save Bohinjke do mostu v Bohinjski Bistrici, Mostnico ter potoke Ribnica, Bistrica in Suha. Okoliš je znan po čistih vodah in neokrnjeni naravi, zaradi katere se vanj vračajo tudi obiskovalci iz drugih turističnih panog; pozimi je zanimivo smučanje, poleti kopanje in drugi vodni športi, ob primernem vremenu pa pohodništvo in gornišvo. Julijske Alpe, katerih srce je prav Bohinj, so najobsežnejša in najvišja gorska skupina pri nas. Od leta 1981 so zavarovane kot območje Triglavskega narodnega parka, ki je edini park te vrste v Sloveniji.

Mnogi domači in tuji ribiči imenujejo Savo Bohinjko, Bohinjsko jezero in Mostnico za alpske bisere, zato jih redno in z veseljem obiskujejo. Na omenjenih vodah lahko živijo svoje ribiške sanje, saj so bogate z ribjim življem in ležijo v neokrnjeni naravi. Bohinj z okolico je znan tudi po odlični kulinariki, prijaznosti domačinov in številnih namestitvenih  zmogljivostih vseh kategorij. Revirji so  lahko dostopni, parkiranje pa je za ribiče zgledno urejeno in brezplačno.

Statistični podatki kažejo, da v bohinjskih vodah prevladujejo tuji ribiči, njihov delež znaša kar 80 %! Zaradi omejitev gibanja beležijo letos velik upad tujcev. Skandinavski, francoski, nizozemski, belgijski in drugi ribiči iz oddaljenih držav do njih niso mogli, zabeležili so le nekaj gostov iz Nemčije, Avstrije in Italije, pa še  njih je bilo le za vzorec. Ker RD Bohinj nikakor ne more preživeti samo s prispevki članov, ki so sestavljeni iz članarine in letne ribolovne dovolilnice, je upad gostov zelo občuten in je že kritično posegel v bilanco ribiške družine.

Upad so zaznali takoj ob spomladanski razglasitvi epidemije. Odprtjev sezone na Savi Bohinjki in Bohinjskem jezeru so načrtovali že s 1. marcem, a tujcev ni bilo. V državo niso upali, pa tudi sicer je bilo prehajanje meje praktično nemogoče. Spomladanski šok je trajal vse do ukinitve epidemije oziroma do postopnega odpiranja meja, tako državnih kot medobčinskih, in se ponovil na začetku oktobra, ko so ribiči zaradi negovotih razmer že ostajali doma, mesec in pol pred  koncem muharske sezone.

Stroški delovanja RD  terjajo znatno večja finančna sredstva, kot jih pridobijo z zbiranjem članarine. Odplačujejo namreč  posojilo za nakup zemljišča, kjer stoji ribiški dom, zaposleni imajo dve osebi in skrbijo za ribogojnico, ob vsem tem pa morajo tudi vzdrževati opremo, skrbeti za plačevanje zavarovanj in rednih stroškov, ki se jih vsak mesec nabere za lepo vsoto. Vir financiranja obveznosti so sredstva iz naslova prodanih turističnih ribolovnih dovolilnic, ki pa so jih letos prodali bore malo.

Ribolovni revirji bohinjskega ribiškega okoliša leži izključno v Občini Bohinj, večina članov pa živi  zunaj nje, zato spomladanskega in jesenskega ribolova zanje ni bilo. Med člani je tudi tuji državljan, ki je v bohinjskih vodah lovil le nekaj poletnih dni.

Marko Krajnc, predsednik RD Bohinj, ob dogajanju ne skriva zaskrbljenosti: »V vsej zgodovini delovanja RD tako viharnega obdobja ne pomnim, tudi naši najstarejši člani, ki so tu od začetkov delovanja RD, ne. Doživeli smo že težke čase, ko so ustanavljali RD in se borili za pridobitev bohinjskega ribiškega okoliša. Toda takrat nismo imeli stroškov z zaposlenimi, drugih izdatkov, denimo računovodskega servisa, zavarovanj, nakupa hrane za ribe in podobno.« RD Bohinj zaposluje dve osebi, ribogojca kot redno zaposlenega in vodjo čuvajske službe, s katerim imajo sklenjeno pogodbo o medsebojnem sodelovanju. RD ima v lasti svojo ribogojnico, vendar v njej vzrejajo potočno postrv, lipana in jezersko postrv samo za lastno poribljavanje na podlagi ribiškogojitvenega načrta. S prodajo rib za prehrano se ne ukvarjajo. Kriza jih je pripeljala do tega, da so morali zaradi zagotovitve finančnih sredstev, ki omogočajo nadaljnje delovanje RD, izprazniti bazene v ribogojnici, ribe pa po predhodnem ovrednotenju in pregledu veterinarske inšpektorice vložiti v vode ribiškega okoliša. V bazenih (vališču) so obdržali le mladice. Tako so zmanjšali stroške hrane za ribe in stroške plače za ribogojca, ki so ga preusmerili na druga dela. V celotni ribolovni sezoni so dali večji poudarek izvajanju čuvajske službe, k čemur jih zavezujeta Zakon o sladkovodnem ribištvu in koncesijska pogodba.

»Za ribogojca smo v skladu s protikoronskimi zakoni uveljavljali možnost čakanja na delo in s tem financiranje 80 % osebnega dohodka s strani države. Vseskozi smo strmeli k temu, da smo s finančnimi sredstvi ravnali skrbno, ustavili vse predvidene investicije, zmanjšali stroške porabe električne energije, telefonov, goriva in ukinili vse druge nepotrebne izdatke za delovanje družine.«

V času strogih omejitev so komunicirali prek spleta in telefonov, tudi seje upravnega odbora so potekale na daljavo. Srečanj niso organizirali, ob izvedbi čistilne akcije pa so se potrudili, da so zagotovili vsa potrebna zaščitna sredstva in  med njo upoštevali obvezne ukrepe za varovanje zdravja udeležencev. Odpovedali so tekmo v muharjenju za pokal RD Bohinj, v posameznih obdobjih so ukinili tudi uradne ure, o čemer so sproti obvestili člane. Bili so ena prvih RD v Sloveniji, ki je zbor članov organizirala na daljavo. Speljali so ga zelo uspešno, zato ga nameravajo tako voditi tudi v prihodnjem letu, pri tem pa ne pričakujejo težav.

Nekolikšno razbremenitev trenutne finančne zagate  je po Krajnčevem mnenju odpis drugega dela koncesije. To razume kot priznanje, da so za vzorno stanje voda in ribjega življa v njih zaslužni prav ribiči, ki prostovoljno, vestno, z ogromno truda in z nešteto opravljenimi delovnimi urami skrbijo za naravna bogastva, ki so znana širom sveta in ki jih številni izkoristijo za promocijo naše države na tujem. »Država bi se morala še bolj zavedati, da je v ribiškem turizmu velika dodana vrednost. Ribiški turist bo poleg nakupa ribolovne dovolilnice plačal tudi namestitev, kaj dobrega pojedel in popil, obiskal lokalno znamenitost in o svojih prijetnih doživetjih preko družbenih medijev obvestil svoje prijatelje. RD odvede od vsake prodane ribolovne dovolilnice tudi davek, ki se steče v proračun, zato bi bilo s strani države v današnji situaciji smiselno, da odpiše koncesijsko dajatev v celoti,« je bil neposreden predsednik bohinjskih ribičev.

Ti kljub klavrni situaciji vzorno skrbijo za gospodarjenje z vodami in izpolnjujejo vse obveze iz ribiško-gojitvenega načrta. Čuvaji svoje delo opravljajo redno in po celotnem ribiškem okolišu, poleg tega pa so dejavni tudi na interventnih izlovih. »Kriza je načela naše denarnice in živce, a prepričani smo, da bomo iz nje prišli močnejši,« je v optimističnem duhu sklenil Krajnc.

Borut Jerše, Jure Ušeničnik

Foto: Pixabay